|
Reke: Ščavnica.
Potoki: Lipnica, Turja, Globetka, Kozarica, Virje, Murica.
Za neregulirane nižinske vodotoke je značilna obraščenost z drevjem, kar je pomemben faktor v pestrosti krajine.
Jezera:
V Sloveniji je največ jezer ravno v panonskem svetu. V naši občini ni nobenega jezera naravnega izvora, saj je z izjemo mrtvic velika večina med njimi umetno nastalih. Takšno je tudi Gajševsko jezero, ki je nastalo z zajezitvijo reke Ščavnice in se je mestoma že dodobra zraslo z naravnim okoljem, v katerem so svoje domovanje našle številne živali. Umetnega izvora so tudi številne mlake v opuščenih gramoznicah ali glinokopih, kjer vodna gladina označuje raven podtalne vode. Kamešnica pri Športnem centru v Borecih je jama, iz katere so v preteklosti izkopavali gramoz. Danes je urejena za potrebe ribištva. Jame v Borecih so namenjene izkopavanju gline, pri čemer se je delno posekal gozd med Boreci in Logarovci. Na izkopanih mestih se del gozda pričel zaraščati, del pa se pogozduje, tako da so se tukaj znova naselile številne živalske vrste. Ravnovesje, ki se je po dolgem času vzpostavilo, pa je sedaj porušeno, saj so se jame začele ponovno zakopavati in izravnavati.
Karakteristike vasi:
Na Murski ravni prevladujejo gručaste (Berkovci, Bučečovci, Gajševci,Lukavci, Stara Nova vas, Vučja vas) in obcestne vasi (Križevci, Boreci,Iljaševci, Ključarovci, Kokoriči). Slednje so lahko raztresene (Dobrava)ali razpotegnjene (Grabe, Zasadi). Predvsem v Ščavniški dolini panajdemo tudi nekaj razloženih naselij (Berkovski Prelogi, Logarovci).
Kmečke hiše so si bile še do konca 19. stoletja med sabo precej podobne:narejene so bile iz lesa, imele so steptana ilovnata tla, lesene strope terslamnate strehe z lesenimi ornamenti. Stene so bile ometane z ilovico,beljene in v talnem pasu obarvane s temno barvo (cokl).
Hiše so bile nizke, število prostorov pa je kazalo socialni stan lastnika:viničarji in bajtarji so imeli največkrat 2 prostora (vežo z ognjiščem in“hižo”), premožnejši kmetje pa vsaj 5 ali več prostorov (“priklet” - veža, 14 kuhinja, prednja hiža, zadnja hiža ter ena ali dve kleti). Zraven hiše so stali hlevi in “listjak” (listnik). (Šarf, 1981)
Hiše so se postavljale s podolžno stranjo proti cesti. Slamnato streho je zaradi bližine opekarn sčasoma zamenjala strešna kritina. Na stanovanjsko hišo se je pravokotno naslanjalo gospodarsko poslopje (dom na vogel/ključ). Ob robu dvorišča je praviloma stal “škedenj” z “gümlo”za mlatev in dvema “parmama” za shranjevanje slame. Nekateri pa so jo shranjevali kar zunaj, zloženo okrog visokega droga. Takim kopam so pravili “oslice”. Tudi lesena kašča (klet za zrnje) je stala posebej, in sicer zaradi nevarnosti požara.
Na dvorišču so bili tudi svinjaki in gnoj. Stranišča so bila lesena in na štrbunk. Mogočne kmečke hiše s konca 19. ali začetka 20. stoletja, v katerih so živeli župani ali premožnejši kmetje, imajo v večini primerov tudi “šator” - gre za odprto verando s podaljšano streho na stebrih pred glavnim vhodom (npr. hiša v Lukavcih 33). (Deu, 2001)
Kmetje so stare lesene hiše nadomestili z novimi, zidanimi in pokritimi z opeko.
Na gričevnatem vinogradniškem terenu pa so prevladovale “vencerlije” (viničarije), ki so bile v lasti cerkve, gosposke ali kmetov, ponavadi pa so v njih živeli “želarji”. Viničarija je bila stanovanjska hiša za viničarjevo družino, lahko pa je kmet imel še klet in prostor za prešo. Lastnik vinograda in viničar, ki je vinograd obdeloval, sta si lahko delila tudi stanovanjske prostore: viničar je imel vežo z ognjiščem in “prednjo hižo”, lastnik pa “zadnjo hižo” z vhodom iz veže ali od zunaj. Nekatere bogatejše viničarije so imele tudi pivnÏco. (Šarf, 1981)
Danes so viničarije večinoma zapuščene in žalostno propadajo.
|
