Zgodovina naših krajev

Križevci

Območje Panonske nižine, h kateremu spadajo tudi naši kraji, je eno od zgodnejših poselitvenih območij v Evropi. Območje današnjih Križevcev je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi, saj obstajajo najdišča iz neolitske in eneolitske dobe (2100-1750 p. n. št.) v Bučečovcih in Lukavcih. Veliko predmetov je bilo najdenih daleč vstran od originalnega nahajališča, kar so raziskovalci povezali z delovanjem Mure in njenim spreminjanjem toka. Mura naj bi v antiki tekla mimo Križevcev in Ljutomera, tako da so Križevci ležali na nekakšnem otoku. (Kovačič, 1926)

Iz časa bronaste in železne dobe ni nobenih najdb, tako da obstaja vprašanje, ali je bilo območje sploh poseljeno. Morebiti so se prebivalci preselili drugam (v bolj skrite kraje osrednjih Slovenskih goric oziroma v avstrijska gričevja, v Italijo). Med vzroke preseljevanja štejemo spremembe podnebja in priseljevanje narodov iz osrednje Azije, severa (Iliri), ki so postavljali grobišča – gomile (na območju današnjega pokopališča v Križevcih.

Ko je prenehala obstajati naselbina na Gradišču v Križevcih, je to pomenilo konec obljudenosti ljutomerskega kraja v tistem času, saj tod ni nobenih sledov niti o prebivalcih starejše dobe niti o Keltih, ki so okrog leta 500 p. n. št. pridivjali v te kraje in si podjarmili Ilire (obdobje keltiške ali latenske kulture). Na Murskem polju in v njegovi okolici ni značilnih najdb za 1. obdobje železne dobe – velikih gomil z bogatimi grobovi ali gradišč po hribih. Slovensko Pomurje je od sredine 1. tisočletja p. n. št. izgubilo prehodni pomen. Mogoče zaradi redkosti prebivalstva, preveč izpostavljene lege ali pa zaradi poplavljanja reke Mure. Pomembnejše je postalo po rimski naselitvi okrog leta 15 p. n. št. v obdobju Rimskega imperija, predvsem z ustanovitvijo rimske province Panonije. Takrat so se ljudje naseljevali ob glavnih prometnih poteh. To niso bili rimski kolonisti, ampak je šlo za domače prebivalstvo, ki so imeli lesena prebivališča. Od tega ni ostalo veliko, je pa ostalo veliko grobov v gomilah po gozdovih (Dobrava, Iljaševci, Logarovci, v ljutomerskem okolišu še pri Cezanjevcih, Gresovščaku, na Kamenščaku, Mekotnjaku in Pršetincih) in sledi v imenih »Gomile« pri Bučečovcih, Lukavcih in med Iljaševci in Veržejem (tudi na Cvenu). (Pahič, 1971)

30 408

Kasneje so k nam prodirala slovanska plemena in se naseljevala na kultiviranih področjih. Ta so v nasprotju s prejšnjimi ljudstvi zakopavala mrtve v ruševinah antičnih stavb. Njihova zapuščina so bili grobovi s skeleti in pa ostanki v krajevnih imenih. V zgodnjem srednjem veku je za izjemno šibko obljudenost ljutomerskega okoliša delno kriva nemška cerkvena organizacija, ki tod ni ustanovila nobene pražupnije.


30 116

Veliko cerkva je bilo postavljenih pozneje v času kneza Pribine, ki je ozemlje Murskega polja dobil okoli leta 840, nato pa ga je nasledil njegov sin Kocelj. Med leti 896 in 900 pa vse do leta 955 so pustošili Avari, dokler jih ni porazil frankovski kralj Karel Veliki. Sledila je sekundarna kolonizacija Slovencev (druga polovica 12. in 13. stol.), ki je pustila za sabo značilna krajevna imena s pripono –ci oziroma –ovci, zemljiško razdelitev (polja v pravih delcih, grudastih delcih), cimprane in nabite domove v črti, kotu ali v obliki ključa, obliko naselbin (okroglaste, obcestne vasi ter razložena naselja in zaselki), ostanke strelskih dvorcev, ki so jih že v 11. stol. začeli graditi za obrambo pokrajine pred Madžari. (Panonski zbornik, 1966) Iz 11. stol. je znana plemiška družina Spannheimov, ki so bili razširjeni s svojimi posestvi po Lavanski in Dravski dolini. Da so se lahko sami širili naprej proti Muri, so potiskali Madžare nazaj. So ustanovitelji benediktinskega samostana (1090) v Labotski dolini. Da bi obnovili krščanstvo, so začeli naseljevati ljudi na tem področju in ustanavljati cerkve. (Kovačič, 1926)

Križevci se v letih 1265 in 1267 v otokarskem deželnoknežjem urbarju omenjajo kot Chreuz. Imeli so romansko cerkev, ki so jo zgradili benediktinci. Kasneje je v 13. stol. del ozemlja, zahodno od Mure, pripadlo nemški državi. Križevska župnija je prvotno spadala pod radgonsko pražupnijo, zavetništvo (vogtijo) nad njo pa je dobila braneška graščina. Prvič se župnija omenja leta 1443 kot “phar zum Heiligen Krewcz”. (Slekovec, v: Vrbnjak, 2000)

Leta 1445 je vanjo spadalo 21 vasi in 375 hiš. Leta 1497 je omenjen prvi župnik v župniji Sv. Križ na Murskem polju – Papst Pavel. (Kovačič, 1926) Od leta 1529 je v teh krajih pustošila kuga in temu v spomin so ljudje postavljali križe in kapelice, ki spominjajo na grozote. (Slekovec, v: Vrbnjak, 2000) Proti koncu 15. in v začetku 16. stol. so ponovno vpadali Turki. Strašili so vse od leta 1531, 1562 in še 1640 ter uničili, kar jim je prišlo pod roke. Leta 1605 je prebivalstvo prizadela velika povodenj in jih dodatno osiromašila. Okoli leta 1683 in v začetku 18. stoletja bi naj v okolico prišli Kruci, ogrski kmetje, ki so se zaradi nezadovoljstva z graščaki priključili Turkom. Pripet so imeli rdeč križ. Prebivalstvo na Murskem polju pa so zaznamovale tudi kobilice, ki so pojedle ves pridelek na njivi, travniku. (Slekovec, v: Vrbnjak, 2000) V 17. stoletju je bilo razgibano čarovništvo. (Kovačič, 1926) Vse te nesreče so prebivalstvo močno razredčile. Zaradi evidence števila prebivalcev je leta 1669 začel župnik dr. Ivan Jurij Žurman pisati krstno in rojstno matično knjigo. Po njegovih zapisih je bilo leta 1672 v župniji 2307 ljudi. (Vrbnjak, 2000)

 


 

V 19. stoletju, natančneje do leta 1848, so bile vasi križevske župnije podložne naslednjim graščinam: Braneku (Križevci, Vučja vas, Ključarovci, Logarovci (deloma), lukavški graščini (Lukavci, Grabe, Logarovci (deloma), Gornji Radgoni (Kokoriči), gornjeradgonski spodnji graščini – Schachenthurnu (Bučečovci), Negovi (Iljaševci (deloma), Ormožu (Iljaševci (deloma) in Freibergu pri Gleisdorfu (Stara Nova vas). (Kovačič, 1926) Leta 1868 je zaradi nezadovoljstva prišlo do upora ljudskih množic – 10. aprila so se kmetje uprli in napadli graščino v Lukavcih (podobno se je zgodilo v Ljutomeru in Braneku). Do druge polovice 19. stoletja so v župnijo Sv. Križ na Murskem polju spadali naslednji kraji: Hrastje Mota (Hrastje, Mota), Vučja vas (Vučja ves), Stara Nova vas (Stara in Nova ves), Iljaševci (Ilijaševci), Bunčani, Banovci, Grlava (Gerlava), Krištanci, Šalinci, Lukavci (Lokavci), Ključarovci, Boreci, Grabe, Logarovci, Gajševci (Gajšovci), Kokoriči, Križevci (Veliki in Mali Križevci), Bučečovci, Murski vrh, Zasadi, Hrašenski in Rački vrh ter trg Veržej. Slednji se je odcepil leta 1863 in postal samostojna župnija, istega leta še Hrašenski in Rački vrh, ki sta bila priključena h Kapelski župniji. (Slekovec, v: Vrbnjak, 2000) Proti koncu 19. stoletja je bilo na tem območju več občin: Vučja vas, Bučečovci, Stara Nova vas, Iljaševci, Križevci, Boreci, Ključarovci, Logarovci in Lukavci. K tem občinam so spadali še Bunčani, Grlava, Banovci, Krištanci in Šalinci. Mnogo majhnih občin je bilo tudi pred 1. svetovno vojno, in sicer so bile samostojne občine naslednja naselja: Boreci, Grlava, Iljaševci, Krištanci, Križevci, Ključarovci, Logarovci, Lukavci, Stara Nova vas in Vučja vas.

30 363

Med 2. svetovno vojno (1941-1945) se je to območje imenovalo Gemeinde Wernsee in Kreuzdorf (Občina Veržej v Križevcih) in je bilo ena izmed 11 političnih občin, ki so spadale pod politično okrožje za Ljutomer. Leta 1941 je bila v Križevcih tudi orožniška postaja, kjer so orožniki (bilo jih je od 3 do 5) skrbeli za red in mir. (Prlekija, 1987) Po osvoboditvi so bili najprej formirani krajevni ljudski uradi, nato pa še občinski ljudski odbori. Leta 1978 sta se krajevni skupnosti Berkovci in Logarovci združili v krajevno skupnost Logarovci-Berkovci, iz katere se je leta 1994 odcepila vas Bolehnečici in se priključila občini Sveti Jurij ob Ščavnici. (Elaborat, 1997) Preden so Križevci postali samostojna občina, so bili formirani kot območje s tremi krajevnimi uradi (Križevci pri Ljutomeru, Logarovci-Berkovci ter Grlava-Krištanci-Šalinci), ki so spadali pod Občino Ljutomer. (Elaborat, 1997)


Samostojnost je občina spet pridobila leta 1999. Vanjo spada 16 naselij, naselja Grlava, Krištanci in Šalinci pa so pripadla Občini Ljutomer.